Kratka zgodovina

Rokometni “klub” Olimpija, kot ga poznamo danes, se je začel s sanjami, ambicijo in zavzetostjo Mitje Vidica. Velik ljubitelj rokometa je (po študiju v Beogradu) leta 1949 v Ljubljani ustanovil rokometno sekcijo športnega društva Enotnost in se s svojim neumornim delovanjem na področju ženskega in moškega rokometa ter še posebej z vzgojo mlajših selekcij zapisal med prave legende Olimpije. Mitja Vidic je v Olimpiji deloval od leta 1949 do leta 1991, danes pa v spomin na velikega ljubitelja rokometa njegovo ime nosi Olimpijina mladinska rokometna šola.

1949-1965 in veliki rokomet

(ime kluba: Enotnost, Svoboda)
Mitja Vidic je leta 1949 organiziral srednješolsko prvenstvo ljubljanskih šol v rokometu in najboljše posameznice povabil v rokometno sekcijo ŠD Enotnost. Po razpadu športnega društva Enotnost leta 1950 so ustanovili Rokometni klub Enotnost, ki se je nato leta 1953 preimenoval v Rokometni klub Svoboda.

V začetku so igrali t.i. veliki rokomet, ki se je obdržal do leta 1960, vse bolj priljubljen pa je postajal mali rokomet oziroma rokomet, kot ga poznamo danes. Zadnje republiško prvenstvo v velikem rokometu je bilo leta 1960.

Kot slovenski prvak leta 1950 je ekipa RK Enotnosti zasedla drugo mesto na polfinalnem turnirju SFR Jugoslavije, kar ji je omogočilo uvrstitev v novoustanovljeno jugoslovansko zvezno rokometno ligo, v kateri so Ljubljančanke prvo leto med šestimi ekipami osvojile peto mesto.

7. julija 1951 so se igralke RK Enotnost na prvi mednarodni tekmi pomerile z ekipo Grazer SV iz Avstrije. Gostje so tedaj slavile z rezultatom 6:4.

Leta 1953 je ekipa ljubljanskega rokometnega kluba Svoboda na turnirju za državno prvenstvo z doseženim drugim mestom dosegla izjemen uspeh.

Ekipa Svobode je bila tudi v naslednjih letih vodilna slovenska ženska rokometna ekipa, ki se je redno udeleževala finalnih turnirjev v državnem prvenstvu, igralke pa so prestopile v igranje (malega) rokometa. Nekaj časa so igralke igrale obe vrsti rokometa, nato pa so se zapisale rokometu, kot ga igrajo še danes.

Po letu 1960 je ekipa nekoliko nazadovala in se uvrščala na sredino lestvice republiške lige. Leta 1964 je izpadla iz republiškega tekmovanja in naslednjo sezono nastopala v t.i. ljubljanski conski ligi. Pomemben mejnik za klub pa predstavlja leto 1965, ko so se tedanji ekipi Svobode pridružile igralke rokometne sekcije Olimpije in igralke so nato nekaj časa nastopale pod skupnim imenom Svoboda-Olimpija.

1965-1979

(ime kluba: Olimpija)
Na pobudo Boža Strmana, predsednika kluba med 1961 in 1968, so se klubu Svoboda-Olimpija pridružile še igralke Šiške, ki je bila takrat najboljša ljubljanska ženska rokometna ekipa. Nastala je Olimpija.

V tem obdobju je Mitja Vidic uvedel organizirane treninge po šolah, v članski ekipi pa je uvedel načrtno delo, ki je že zelo kmalu dalo prve rezultate – ekipa se je v sezoni 1965/1966 uvrstila na tretje mesto, sledila so zlata leta sredine na republiški lestvici, leta 1972 pa se je ekipa, takrat podprvak republiške lige, uvrstila v drugo zvezno ligo, kjer je Olimpija nastopala naslednjih deset sezon. Druga ekipa Olimpije je v tem času nastopala v ljubljanski conski ligi.

Sezona 1977/78 je prinesla korenite spremembe, saj je spomladi 1977 začel delovati Center za ženski rokomet, ustanovljen z vizijo skrbeti za razvoj rokometa v petih ljubljanskih občinah. V centru prestolnice je imela vodilno vlogo Olimpija, ki je bila nosilka kakovostnega razvoja rokometa v Ljubljani, igralke vseh ljubljanskih klubov (Olimpija, Slovan, Polje-Ljubljana, Mokerc-Ig) so bile hkrati registrirane tudi za Olimpijo, ki je tako imela širok igralski nabor, igralke pa so lahko nastopale v kateri koli ljubljanski selekciji.

1979-1989

Ekipa, nastala na temeljih vizije in trdega dela Mitje Vidica, je v tem obdobju dosegla zgodovinski uspeh in težko želeni cilj – uvrstitev v prvo zvezno jugoslovansko ligo (1983). Klub je dobil novo vodstvo, ki je zastavilo ambiciozno strategijo. V klub so povabili tedaj najboljše slovenske igralke, sčasoma pa še nekatere uveljavljene jugoslovanske reprezentantke.

Novo vodstvo se je oblikovalo v sezoni 1981/82, ko je vodenje kluba kot predsednik prevzel Igor Makovec, ki je za dejavno delo v klubu pridobil Vladimirja Češnovarja, Dareta Jelčiča, Zorana Tomšiča, Ivana Sušnika, Karla Destovnika, Rajka Jauha, Srečka Ivaniča, Petra Tevža, Gregorja Kita, Milana Kneza, Miloša Helmicha, Radivoja Staniča in Jako Jurčka, v tem obdobju pa je v klubu začel delati tudi dr. Vanja Vuga. Trenersko mesto je prevzel Leopold Jeras, vodstvo pa je v klub povabilo nekatere najboljše slovenske igralke (Samardžija, Ivanovič, Černe, Bon, Štrukelj). V tej sezoni je ekipa v drugi zvezni ligi osvojila 2. mesto, boljše od njih so bile samo igralke Rudarja iz Labina.

Ekipi tedaj najboljših igralk v Sloveniji sta se v sezoni 1982/83 pridružili še Sonja Čotar in Jelka Lušina. Olimpija je v tej sezoni izgubila le eno srečanje, prepričljivo osvojila prvo mesto in se uvrstila v 1. jugoslovansko zvezno ligo. V tej izjemni sezoni so dres Olimpije nosile Jožica Sušnik (kapetanka), Marta Bon, Ines Černe, Sonja Čotar, Zdenka Dežman, Maja Goljar, Gorana Ivanovič, Nina Jančič, Cvetka Kelc, Jelka Lušina, Željka Maras, Mara Samardžija in Milja Tomšič.

Prvo sezono v prvi zvezni ligi (1983/84) so igralke začele z zmago nad ekipo ORK Beograd, na koncu pa so med dvanajstimi ekipami osvojile deveto mesto. Izjemen uspeh so igralke Olimpije v tej sezoni dosegle v pokalnem tekmovanju, kjer so se uvrstile celo v finale. Naslednji dve sezoni je ekipa (od leta 1984 je imela novega generalnega sponzorja in novo ime, RK Belinka Olimpija) končala na petem mestu, v sezoni 1986/87 so bile še mesto boljše, v sezonah 1987/88 in 1988/89 pa je tedaj Belinka Olimpija osvojila tretje mesto.

1990-2007

Prve sezone v samostojni Sloveniji so bile rezultatsko sicer uspešne, vendar so jih še bolj kot doseženi rezultati zaznamovale finančne težave. Klub je tista leta vzdrževa

l minimalno finančno organizacijsko strukturo, nova strategija in ambicije pa je vodstvo kluba oblikovalo leta 1995, ko je klub prevzelo podjetje Robit, d. o. o., njegov lastnik Robert Žitnik pa je postal novi predsednik kluba.

Leta 1997 je dvorana Tivoli gostila tudi finalni turnir vseh zmagovalk evropskih pokalov – pokal evropskih prvakinj oziroma t.i. Robit Cup, ki je v Ljubljani potekal 20. in 21. septembra. Zmagovalke turnirja so bile igralke Mar Valencie, druga je bila ekipa Istočnik iz Rostova, tretja (zaradi številnih poškodb oslabljena) Robit Olimpija, četrta pa ekipa Frankfurter Handball Club.

Začetek novega tisočletja Olimpiji ni bil najbolj naklonjen, saj so se začele različne težave, kljub temu pa je ekipa dosegala vidne rezultate v državnem prvenstvu in pokalu. Razmere so pripeljale do krize in padca, ki ga je Olimpija pod vodstvom predsednika Dušana Kecmana uspela med letoma 2003 in 2007 ustaviti in klub stabilizirati.

2008-2014
Olimpija je v šestdesetem letu!
Dotik dna in nov začetek!

V sezono 2008/09 je Olimpija vstopila z novim vodstvom. Predsednika Dušana Kecmana je zamenjal Jure Janković ob katerem so stali člani predsedstva Franjo Bobinac, Tomaž Jeršič in Dušan Kecman. Glavni trener ekipe je postal Robert Beguš, ki je v klub pripeljalvrsto novih igralk. Poleg perspektivnih mladih igralk je klub zaokrožil svojo ekipo s tremi uveljavljenimi slovenskimi reprezentatkami, Mišo Marinček, Katjo Čerenjak in Nino Jeriček.

Klub je pridobil tudi nove sponzorje in je v prihodnost gledal ambiciozno, osrednje vodilo delovanja pa je bil pohod na najvišja mesta v slovenskem ženskem rokometu, ki jih je Olimpija v preteklosti že osvajala, in doseganje vse vidnejših rezultatov tudi v evropskem rokometnem merilu.

Leto 2009, katero je bilo posebej slovesno, saj je v tem letu Olimpija praznovala 60 let od ustanovitve kluba se je končalo katastrofalno za klub z dolgoletno tradicijo. Ambiciozni načrti vodstva kluba in trenerskega kadra članske ekipe so se izkazali za popolnoma nerealne, gledano s finančnega vidika. Zaradi neizpolnjenih finančnih obveznosti je večina igralk članske ekipe na čelu z njihovim vodstvom zapustila klub do začetka leta 2010. Dolgovi, ki so nastali pod vodstvom uprave kluba so pripeljali Olimpijo na rob prepada. Sezono 2010/2011 je moštvo iz Tivolija pripeljalo do konca z mešano ekipo mladink in kadetinj ter se uspelo obdržati med prvoligaško druščino.
Vendar pa so bile posledice delovanja uprave katastrofalne predvsem za mladinski pogon kluba, ki je v teh dveh “ambicioznih” sezonah izgubil 20 mladih igralk.

V sezoni 2011/2012 je Olimpija doživela klavrno slovo iz prvoligaškega okolja…

Sezona 2012/2013 je prinesla končni račun politike vodenja kluba med leti 2008 in 2010. Vsled izredno slabega finančnega stanja in še vedno velikih dolgov je bil klub primorani razpustiti člansko ekipo in poizkusti rešiti vsaj mladinski pogon.

V sezoni 2013/2014 je pet zanesenjakov z vizijo in željo po rešitvi kluba ob veliki pomoči staršev otrok, ki trenirajo v klubu uspelo ustvariti lepe uspehe v mlajših kategorijah. Obenem je članstvo kluba na izrednem zboru članov izvolilo novega začasnega zastopnika kluba, ki se je skupaj z sodelavci lotil poravnave in sanacije dolgov nastalih med leti 2008 in 2012.

Kratka zgodovina do leta 1999 povzeto po Bon, Marta (1999) Almanah. Rokometni klub Robit Olimpija: 50 let. Ljubljana: RK Olimpija.